Frontier Follies Chasing Horses
Opomba: Skoraj deset let po zakonu z govedorejcem ostajam neznan, kar zadeva govedo, konje in kmetijstvo na splošno.
Kljub temu pa še vedno rad prostovoljno preganjam konje moža v hlev v nočeh, preden dela živino. Prihrani mu čas zjutraj in se počutim koristnega, vrednega in ustreznega (kot da rojstvo štirih njegovih drst ne bi zadostovalo.) Prav tako gre za sorazmerno preprosto, enostavno dejavnost na ranču z jasnim ciljem: Pojdi ven na pašnik. Poiščite pet konj. Spremite jih v hlev za noč. Činč, kajne?
Preglejmo sinoči: skočim na štirikolesnik. Pet minut traja, da se začne, ker se mi zdi, da se ne spomnim, kako daleč naj izvlečem ročico dušilke, in ko se začne, se ustavi sedemkrat, preden jo končno pripeljem iz garaže. Štirikrat rečem sranje.
Nato moram dejansko najti konje. Lahko se odpravim v eno od dveh smeri. Izbral sem napačno pot in deset minut vozil po praznem pašniku. Rečem vraga in se obrnem.
Končno jih najdem. Vljudno se zapeljem zraven konj in oni strmijo vame, kot da sem geek na srednješolski zabavi. Oni so priljubljeni otroci, jaz pa spazoid in oni to vedo. Začnejo se odmikati od mene. Pospešim in se ustavim. Jaz rečem.
Ponovno zaženem štirikolesnik in začnem voziti v smeri hleva, v upanju, da mi bodo sledili. ' Dajmo, fantje ! ', Prosim. Stojijo in strmijo. ' Barabe , 'Promrmljam. Doslej se mi smejijo. Začenjam biti obkljukan. Bičam okoli in naredim ogromen krog okoli kopitarjev. Položim ga, nameravam jih spraviti v pokornost. Trije gredo desno, dva gredo levo in izgovorim neprimerno besedno zvezo, ki vsebuje besedo ' mati '.
Zdaj se že stemni. Odločim se, da se vrnem v hišo in sporočim Marlboro Manu, da ni dovoljeno, zato bo imel dovolj svetlobe, da bo to sam opravil. Na polovici poti do hiše pa si premislim. KOT PAKLO se odpovedujem. KOT PAKAJ mu rečem, da njegovih neumnih, hudih konj nisem mogel spraviti do neumnega, hudobnega hleva. Obrnem se.
Odpeljem se do hleva, napolnim vedro z ovesom in se vrnem nazaj proti nagam. Le da se tokrat odločim za nadomestno pot po drugem pašniku. Trava je visoka štiri metre in nosim sandale Teva, tako da vsakič, ko me trava ščetka ob prste, zavpijem na ves glas, zagotovo me je ugriznila kobra.
Dokler prevladuje logika, sem tudi prepričan, da mora obstajati serijski morilec ali vsaj trol, ki se skriva v travi in čaka, da se odpeljem mimo, da me bo prijel za gležnje. Naenkrat si zaželim mamico.
Spet opazim konje. Pristopim k njim, izstopim iz vozila, dvignem vedro ovsa in s prijetnim glasom rečem konjem, da jim sovražim črevesje in ali bi mi lahko prosim prinesli grda dna in sledili do hleva?
Oves deluje in se odpravi proti meni. Vrnem se na štirikolesnik in pospešim. Ustavi se. Nazaj grem in sestopim s štirikolesnika. ' Dajmo, fantje ! ' Strmijo. Silovito potisnem roko v vedro in zavpijem, ' Dajmo, debeli lardi! Je TO tisto, kar želite ? ' Vijugajo in izmenično jedo oves iz moje roke. Njihova usta so mehka in žametna.
Skočim nazaj na vozilo in pospešim. Konji se ustavijo. Na koncu z iztegnjeno roko pridržim vedro na levi strani vozila in jo med vožnjo nenehno tresem. Moja roka se krči od bolečine. Konji mi sledijo pol kilometra do hleva, kjer jim dam korito ovsa in jih pripnem za noč. Vsem jih napol prijazno pobožam, recimo ' Lahko noč, barabe 'in potisnite enega od njih zadaj, ko odhajam. ' Ha, ' Mislim. 'Res sem mu pokazal.'
Ne začutim leve strani, ko se vlečem v hišo in se odločim, da bom pozabil obljubo, ki sem si jo dal, da bom stopil na stopnišče. Marlboro Man pogleda iz svoje knjige in vpraša: ' No, si jih dobil? '
Nehote sprožim svoj Tevas, se spustim na kavč in rečem: ' Ja. Ni problema . '
